Ogled prispevka

Reciklaža - predstavljamo vam

Torek, 26. april 2016 11:56:41 - Šah v Sloveniji


Šah in mit in norost


Urbane legende: Z Darkom Špelcem hitropotezno v šahovsko brezno

Mariborčan Darko Špelec igra šah, je mojstrski kandidat, torej »ne čisto zeleni«, trenira otroke, proučuje zgodovino šaha kot kulturnega fenomena, psihološke elemente, pa piše, je so­avtor knjige o Milanu Vidmarju, prevaja, predava. Tudi o šahu in norosti. Sva o slednji poskušala nekaj reči, pa tako vsebinsko skakala, da se mi je zavrtelo.

Šahirati je začel v nižjih razredih osnovne šole, »zdaj začenjajo pri petih, šestih letih, kar bi bilo nekoč, denimo v času dr. Milana Vidmarja, bogokletno«. Tedaj so prve poteze priporočali pri 15 letih. »Ata nama je prepovedal luč v spalnici, brat je bral, jaz figurice prestavljal, zato sem začel igrati slepo, brez luči, brez šahovnice.« Kot, ponazori, v Noveli o šahu Stefana Zweiga, »kjer nacisti psihično lomijo zapornika, skoraj poblazni, rešuje se tako, da igra šah brez šaha. In pristane v šahovski norosti. To je Zweigovo zadnje delo, preden z ženo naredita samomor.« Šah je uknjižen tudi v Lužinovi obrambi Vladimirja Nabokova, kjer je »vrhunski šahist neprilagojen, razklan, komaj funkcionira zunaj šahovskega sveta«.

Kot pravi Špelec, »ima šah v sebi strašno globino, ki te zagrabi ali ne. Mene zagrabi in me drži, s premori.«

Odprto, brezdanje
V zadnjih desetletjih je šah »preveč športen, če hočeš kaj pomeniti, moraš biti velemojster pri petnajstih«, včasih je bilo v pot do tega naslova všteto dozorevanje, »zdaj se vse preskakuje«. Nekoč je bil nadomestek za umetniško in znanstveno izživljanje. O norih malarjih ali posledicah preintenzivnega, monomanskega ukvarjanja z znanostjo pa ste gotovo kaj slišali, brali, videli.

Norost? »Težko jo neposredno opredelim,« raje zrecitira Lomonosova: »Odprlo se je brezno zvezdnega neba – zvezd ni moč prešteti, brezno nima dna ...« To bi, tako šahist, lahko bil »vidik globine šaha, ki je igra nad igrami«. Se zgodi, da med partijo doživljaš hude čustvene pretrese, sam bi po spominu pripomnil, kako šahovski poraz pekli bolj kot kak drug. Noro boli, Darko nemalokrat sliši: »Pa kako sem lahko izgubil s tem idio­tom!«

Šah ima v sebi »nedosegljivo spoznanje, poleg globine je tu še boj z nasprotnikom, vsak s svojimi prednostmi in šibkostmi, ko je psihologija močnejša od tehnične plati«. O tem marsikaj v knjigi ameriškega šahista Walterja Browneja Šahovski stres, The stress of chess. Globina te pogoltne, »pri obsedenih šahistih je izrazita neprilagojenost življenju«. Mimogrede se nama utrne, kako se v šahu lahko zmeša igralcem, v drugih športih, recimo alpskem smučanju, publiki. Pa šahovsko občinstvo je drugačno, »če hočeš kot gledalec v partiji uživati, moraš šah obvladati«. Do določenega znanja lahko po njegovem pride vsak, ki »mu bog ni odrekel pameti«.

Tudi turnirji so zdaj od spodaj odprti, dostopni vsem, »nekaj deset ljudi pa od šaha živi bajno«. Sorazmeroma. Pa gotovo ne v Sloveniji, kjer, tako Špelec, »je šahovska puščava, medijsko je prezrt, ni sponzorjev, v tujini, na zahodu, ga financirajo korporacije«.

Izvor
Šah izvira iz igre čaturanga (v jeziku sanskrt štiridelna vojska), ki se je razcvetela v Indiji v 6. stoletju. Iz Indije se je razširila v Perzijo (današnji Iran), kjer so jo v nekoliko spremenjeni obliki imenovali šatrandž. Z arabsko osvojitvijo Perzije se je šatrandž razširil v severno Afriko in Španijo, ki so ji tedaj vladali Arabci. V Španiji se je ime igre šatrandž sčasoma preoblikovalo v ajedrez, kakor Španci še danes pravijo šahu. Drugod po Evropi se je večinoma uveljavilo ime šah, kar v perzijščini pomeni kralj.

Še o eni razliki: »Včasih je bil šah moška domena, zanimiva pa je Gruzija, patriarhalna država, tam so si ga ženske vzele, Nona Gaprindašvili je bila prva z nazivom, no, moške velemojstrice.« To je bila bolj častna opredelitev, prva prava velemojstrica »z vsemi normami je bila Madžarka Zsuzsa Polgar, najstarejša od treh genialnih sestra, kmalu ji je sledila najmlajša Judit«.

Orodje, Napoleon, dama
Šah s svojo globino je bil tudi orodje hladne vojne, Sovjeti »iz njega kot dokaza intelektualne superiornosti naredijo državno podprto dejavnost«. Tudi Anatolij Karpov »je bil državno podprt, a je bil, da ne bo pomote, tudi brez tega velik šahist. Ne nazadnje je bil Mihail Botvinik velikan, ki ga je podpiral Stalin.« V 17. stoletju zahodnjaki opisujejo Ruse kot strastne šahiste, a ne elita, pač pa ljudstvo, »ruska mentaliteta je usmerjena k miselnim igram«. V 19. stoletju sodi Aleksander Petrov med najboljše šahiste na svetu, »sestavi šahovsko kompozicijo Beg Napoleo­na iz Moskve. Diagonala A8 - H1 je reka Berezina, šahovska zgodba, partija, sledi zgodovinskim dogodkom. Napoleon zbeži, a ruski car ga matira od daleč. Iz Moskve.« Šahovska kompozicija je umetno sestavljen položaj, ki ga je treba rešiti.

Kako je šah prišel v Rusijo, ni znano, v zahodno Evropo je prodrl prek Gibraltarja iz arabskega sveta. »Ob koncu 15. stoletja odkrijejo Ameriko, Jude izženejo iz Španije in pojavi se knjiga Luisa Ramireza de Lucene s pravili igre šatrandž in novega šaha.« Predhodnik šatrandž ni bil tako atraktiven, zanj je bilo nepojmljivo, da bi bila dama glavna figura, bila je najšibkejša, v našem šahu pa »je raketa na šahovnici. Obstaja teorija, kako so se z novo vlogo dame spreobrnjeni španski Judje hoteli prikupiti španski kraljici Izabeli Kastiljski«. A so jih vseeno izgnali.

Avtopsije
Proti norosti. Šahovski. Po Špelcu je danes moderno opisovati duševne posthumne avtopsije. Šahovskih primerov je neskončno, nekaj se jih polotiva. Največkrat gre za značilen vzorec neprilagojenosti, težav v komunikaciji z vrstniki, drugim spolom.

Mladi Američan Paul Morphy je želel sredi 19. stoletja igrati s tedaj najboljšim, Britancem Howardom Stauntonom. Pride v Evropo, spozna, da se mu Britanec izmika, nato v enem letu v Parizu šahovsko sesuje vse, kar mu pride pred šahovnico. Vrne se v Ameriko, nikakor ne želi, da ga častijo kot šahista, hoče odpreti odvetniško pisarno, je še premlad, med secesijsko vojno zbeži na Kubo, v Evropo, ko se vrne, spet ne more začeti prakse. Špelec pripoveduje, kako je Morphy sovražil šah, »ker je bil kriv, da ni mogel početi, kar si je želel. Svet ga ne razume, v njem raste paranoja, postane čudak, nima stikov z ženskami. Odnese ga možganska kap.« Zanj je bil šah zabava za prosti čas in se je, povsem netekmovalen, absolutno strinjal z razpravo Benjamina Franklina Morala šaha, v kateri ga avtor opredeljuje kot družabno igro, razsvetljensko normo, nekaj, kar ljudi druži. Poraženca je treba tolažiti, ne ponižati.

Poljak Akiba Rubinstein, pred prvo vojno neuradno najmočnejši na svetu, po njej razkrajanje duševnega zdravja: »Po vsaki potezi je zbežal od šahovnice, da ne bi motil nasprotnika.« Zmes popolne prevlade in podložnosti. Igral je 260 dni na leto, tudi v Rogaški Slatini.

Pa Američan Bobby Fischer, »Jud po očetu in materi, njegov pravi oče je bil Madžar Paul Nemenyi, fizik, kot Bobbyjev očim Paul. Bobby ni imel očetovske figure, mama Regina je delala dva šihta, kot rusko emigrantko jo je nadzoroval FBI, pri sinu se je zaradi tega razvil občutek ogroženosti, Bobby je zbežal v šah, v svet, kjer je bil največji, kjer mu nihče nič ni mogel.« Poleg šaha, tako Špelec, ga je zanimala samo še neonacistična in antisemitska literatura. Tudi Fischerjev odnos do nešahistov, žensk je bil infantilen, šah je bil njegova delovna terapija. »Če ga ne bi igral, bi bil terorist.«

Špelec zatrdi: »Šah lahko močno okrepi vse nastavke za razvoj blaz­nosti, saj te potegne v novo vesolje. Vendar sam,« v nasprotju z ustaljenimi modnimi miti, »blaznosti, norosti ne povzroča.« Duševnemu zdravju je toliko nevarnejši, kolikor bolj je tekmovalnost hipertrofirana. In še: »Šah je tipičen samogovor brez konca, tudi ko igraš, govoriš sam s seboj.« Položaj na šahovnici je kontrolni položaj, kar nastaja, nastaja v predstavni zmožnosti šahista. »Lahko razmišljaš daleč naprej, ko pa gre za pragozd možnosti, med kandidatkami izbereš eno potezo. To je mukotrpno. Šah se igra v glavi, s figurami si le pomagaš.«

Predavanje

Darko Špelec predava v okviru dejavnosti KGD Reciklaža. Gre za kulturno-gledališko društvo, ki se ukvarja s postavitvijo, režijo in igranjem predstav v ruskem jeziku (s slovenskimi nadnapisi), organizacijo literarnih natečajev, prevajanjem in podobno.

Med urbane legende, porumenele mitologije, ki enačijo vrhunski šah s potencialno, latentno ali kar eksplicitno norostjo, sodi tudi zgodba Slovenca Albina Planinca, »njegove meteorske šahovske kariere, atipičnega šahovskega sloga za slovenske in svetovne razmere ...« A legende ne upoštevajo »Planinčeve dedne obremenjenosti, duševno bolne matere, posebne zveze z materjo, izrazite introvertiranosti, hipersenzibilnosti, šahovske monomanije, ki v tako nestabilni psihofizični konstituciji lahko pospeši razvoj zametkov duševne bolezni«.

Planinčeva kakor šahovska norost je bila za Špelca v izrazitem nasprotju s tistim, kar je bilo in je delno še slovenska normalnost: »preračunljivost, sistematično zbirokratizirano drobnjakarstvo, varnost pred vsem, vrhunska sposobnost cepetanja na mestu«! Če je, mojstrski kandidat primerja slovenske šahov­ske mušketirje, »Milana Vidmarja odlikovala zdravorazumska prostodušnost, podprta s kombinatorno veščino dunajske šahovske šole, če je bil Vasja Pirc veliki sistematik in natančen preučevalec otvoritvenih sistemov s komaj zaznavno umetniško razsežnostjo ustvarjanja, Bruno Parma objektivist, ki mu je tveganje povsem tuje, safety first pa njegov zavarovalniški šahovski credo, je v eklatantnem nasprotju s tem Planinčev slog eruptiven, poln tveganja in brezkompromisne bojevitosti, nepredvidljiv, ekspresionističen, za lepoto izraza, zamisli, včasih samo poteze, je pripravljen žrtvovati rezultat. Njegov slog je z vidika normalnosti – nor!« Mar ni eden slovenskih pesnikov opeval krepke primere, za katero bi dal(a) cekin?

Podatkovno matiran sem Darka prosil za fotkanje, nadel si je čepico črno-belih polj, ko sva opravila, sem sezul copatke črno-belih polj in slepo odšahiral, odšofiral proti Ljubljani. Še to, komaj sem verjel, v kopalnici sta se z ženo Tatjano (imata hčerko Saro), šahistovi soprogi vobče pravijo šahovska vdova, odločila za enobarvne ploščice. Začuda. Verjetno jih je izbrala ona.

Darko Špelec ima šah pod kapo. Ko v glavi vrvi, mora biti stopalo na toplem.

Povzetek po: Grega Kališnik , besedilo.

Ocena:   Ogledov: 4184  Dodal:Urednik

  5 najvišja ocena!

Vaša mnenja:

 Trenutno ni dodanih mnenj!

Dodaj mnenje:

Vzdevek: E_mail:
Mnenje:
*Vsa polja so obvezna!

Vse obiskovalce naprošamo, da ob pisanju sporočil in mnenj upoštevajo pravila lepega vedenja! Za neprimerno vsebino poslanih sporočil lastnik spletnega mesta ne odgovarja, takšna sporočila bomo brisali!